V Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije se sicer strinjamo, da mora biti področje poklicnih bolezni ustrezno urejeno, a to nikakor ne sme pomeniti, da je vloga delodajalca pri ugotavljanju poklicne bolezni bolj kot ne obrobna.
V OZS namreč ugotavljamo, da Pravilnik o poklicnih boleznih, ki je bil konec februarja objavljen v Uradnem listu RS št. 25 in je začel veljati prvega marca, uporablja pa se od prvega maja, žal ne sledi vsem pomembnim predlogom delodajalcev, čeprav so bili ti pravočasni in smo jih tudi strokovno argumentirali.
Delodajalske organizacije smo družno še pred sprejetjem pravilnika vztrajale, da bi bilo potrebno delodajalcu omogočiti aktivnejšo in ne zgolj obrobno vlogo. V tem delu je ministrstvo v precejšnji meri le prisluhnilo naši pobudi, saj mora interdisciplinarna skupina strokovnjakov v postopku ugotavljanja poklicne bolezni opraviti ogled delovnega mesta, delovnih prostorov in delovnega okolja pri delodajalcu, kot tudi opraviti razgovor s strokovnim delavcem za varnost pri delu, izvajalcem medicine dela ali drugo osebo, ki sodeluje pri zagotavljanju varnosti pri delu na delovnem mestu, za katerega se sumi, da je vzrok za poklicno bolezen, če to predlaga delodajalec.
Kljub našim pripombam pa v pravilniku še vedno obstaja dolžnost določenih oseb za obveščanje delavca o možnosti, da gre pri njegovi bolezni za poklicno bolezen. Med temi osebami so npr. sindikalni zaupnik ali delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu, strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu, delodajalec ali inšpektor, pristojen za delo, ki skladno z načeli GDPR ne smejo in tudi ne razpolagajo s podatki o delavčevi bolezni, zato tudi ne morejo delavca opozarjati o možnosti, da gre za poklicno bolezen. Prav tako te osebe, še sploh pa ne delodajalec, niso strokovnjaki zdravstvene stroke in nimajo ustreznega znanja s tega področja.
Še posebej problematično pa se nam zdi, da pravilnik ne dopušča možnosti pritožbe ali kakega drugega pravnega sredstva zoper ugotovitev interdisciplinarne skupine o potrjenem obstoju poklicne bolezni. Že iz samega pravilnika namreč izhaja, da bo ugotovitev interdisciplinarne skupine strokovnjakov o obstoju poklicne bolezni predstavljala podlago za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega oziroma pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Čeprav to iz pravilnika neposredno ne izhaja, pa moramo opozoriti tudi na problematiko regresnih zahtevkov. Ugotovljena poklicna bolezen delavca bo skoraj zagotovo generirala tudi nekatere regresne zahtevke javnih zavodov, tako ZPIZ kot tudi ZZZS do delodajalcev, čisto mogoče pa tudi kake odškodninske zahtevke delavcev. Seveda bo delodajalec tudi v takšnih postopkih lahko izpodbijal tožbene zahtevke, ki bi temeljili na predhodno ugotovljeni poklicni bolezni, toda njegov »maneverski prostor« bo takrat bistveno ožji kot bi bil sedaj v postopku ugotavljanja poklicne bolezni, če bi imel možnost podati pritožbo, o kateri bi odločal drugostopenjski organ. Že na prvi delovni skupini, ko smo obravnavali predlog pravilnika, smo predlagali naj se najprej spremenijo zakonske določbe, ki opredeljujejo regresne zahtevke in šele nato pravilnik. To se nam je zdelo še posebej umestno, ker so tudi pripravljavci pravilnika pojasnili, da se dolgoletne problematike regresnih zahtevkov dobro zavedajo in načelno pritrjujejo določenim našim tozadevnim pripombam, npr. glede zneskovne omejitve regresnih zahtevkov, izločitve male malomarnosti ipd., ki naj bi jih upoštevali ob prenovi zakonodaje. Seveda bomo ob tej prenovi zakonodaje aktivno sodelovali.
Vir: OZS